»Πάντα ῥεῖ« (Vse teče)

Lili Novy

Lily Novy

»Ne veš, ne veš – valovi so povsod.«



»Življenje nosi te naprej kot ladja
po morju, ki meja mu ne poznaš.
V megli izginjajo ti vsa ozadja ... «



Zakaj si se odprlo,
o srce, do dna?
Nekaj je vate vdrlo
kakor v rožo čebela,
ki je vanjo sela
in sladkost ji vzela.
Roža trepeče vsa.



»Hostija«

Kakor sonce, preden mrk ga skrije,
nam je bleda hostija sijala,
pred oltarjem dvignjena nad nami.
Kriste! Glej, kako smo sami, sami!
Ti si šel in milost ni ostala,
iščemo jo, kličemo jo – ni je!

Zemlja polna Tvoje je bledote,
polna je od Tebe in krvava,
polna krika, ki si ga izustil:
»Bog, moj Bog! Zakaj si me zapustil!«
Vso jo smrtna groza spreletava,
vse do dna se stresa od strahote.

Skalnati grobovi so odprti,
zastor je raztrgan pred svetiščem,
zadnja se skrivnost nam razodeva.
Vsa razgaljena je naša reva,
kot plevel ob vetru nad strniščem
tresemo se v dihu Tvoje smrti.

Vsi smo kakor Judeži, Pilati,
zli kričači, kupljeni sodniki,
farizeji, zviti pismouki.
Teh in hlapcev njih mi vredni vnuki,
mi krvavi Tvoji vsi krvniki
smo hoteli Tvojo smrt prespati.

Pa so zatulili nam viharji,
treščili z ležišč smo od potresa,
zemlja se prevrgla je pod nami-.
Mi na razvalinah, vsi v omami,
vsa razparana neba zavesa
in sveta robovi v novi zarji!

Tiho dviga hostija velika,
belo sonce, svoj obraz iz mrka,
svet pokleka, gore vse klečijo,
reke vse molitve žuborijo,
vsaka božja stvar na prsi trka.
Kje je ta, ki še svoj greh zanika?



Lili Novy


Ἡράκλειτος ὁ Ἐφέσιος


ποταμοῖσι τοῖσιν αὐτοῖσιν ἐμϐαίνουσιν, ἕτερα καὶ ἕτερα ὕδατα ἐπιρρεῖ



τὰ ὄντα ἰέναι τε πάντα καὶ μένειν οὐδέν



Ποταμοῖς τοῖς αὐτοῖς ἐμβαίνομέν τε καὶ οὐκ ἐμβαίνομεν, εἶμέν τε καὶ οὐκ εἶμεν

Post a comment

Private comment

Profile

卍心の智

Author:卍心の智

Search form
Latest Journals
Latest comments
Monthly archive
Friend Request Form

Want to be friends with this user.

Link